Začetki mojih potovanj- Costa Amalfitana v Italiji
Začetki segajo tam daleč v otroštvo, ko sem sanjarila o potovanjih. V moji družini nismo nikoli potovali. Niti nikoli hodili. Izhajam iz družine, kjer je bila edina vredna aktivnost v življenju - delo. Če si delal, si bil priden. Če nisi delal, si bil pač len. In tisti, ki imajo čas za potovanja in razne aktivnosti so mestni ljudje, ki se jim ničesar ne da. Taka je bila včasih filozofija življenja.
Enkrat letno smo ši na morje. Navadno v Poreč, v Materado, kjer je očetovo podjetje imelo svoje namestitve. Spomnim se, da mi je morje bilo hladno in cel teden nisem šla globlje kot do gležnjev. Edino zadnji dan. Zadnji dan pa sem se očitno že aklimatizirala in se potopila. Bilo je prijetno in osvežujoče. Še danes se spomnim.
Še vedno nisem neka morska deklica in najbolj uživam v toplem tropskem morju, kjer
je temperatura morja enaka telesni. Ja...to pa je življenje.
Stik s svetom sem vedno pogrešala. V srednji šoli sem imela svoj radio in sem navadno šele pozno ponoči uspela ujeti nek slab avstrijski signal. Vse se mi je zdelo boljše kot nič, tudi nemščina s šumenjem in hreščanjem.
Pika na i pa se je zgodila z nekim brezveznim filmom, ki sem ga gledala že tam v svojih poznih dvajsetih letih. Zgodba filma se je začela v Ameriki, kjer je v otroštvu brat sestri namestil, da je izvedela ime bodočega moža. Ko so kasneje v življenju potekale priprave za njeno poroko, se je točno ta tip javil, da se ne more udeležiti poroke, ker mora iti službeno v Italijo. Očitno tudi njej ni bilo, da bi se te poroke udeležila, ker je takoj pograbila sestro in sta odleteli v Italijo. Ker sem film gledala v kino dvorani, se je pred menoj na velikem platnu risala cela Italija. Od Benetk do južne Italije. Bila sem popolnoma očarana. To pa moram tudi jaz doživeti, sem si mislila: https://www.youtube.com/watch?v=eybfKsLFtQk
Takoj sem naredila načrt. Italijansko nisem znala absolutno ničesar. Razen- Radenska tre cuori, reklama, ki se je vrtela takrat po televiziji. Odločitev je padla. Najprej sem se vpisala na tečaj italijanščine v Novem mestu in osvojila vse potrebno za pogovorne veščine. Osnovno seveda. Sledila je odločitev kam naj grem. Glede na to, da imena mest v filmu niso omenjali in da googla še ni bilo...sem nekako sklepala, da se je vse skupaj dogajalo pod Napolijem. Pogledala sem zemljevid in ugotovila, da obstaja otok Ischia. To bo moj cilj, sem si mislila.
To ni bilo par mesecev, da ne bo pomote. To se je dogajalo postopoma...kar nekaj let je minilo, da se je vse skupaj realiziralo. Ko danes pomislim nazaj se prav nasmejem. Sploh nisem vedela, koliko časa se voziš tja, ali sploh obstaja trajekt do otoka in če bom sploh dobila kako sobo....nič.
Ko sem povedala prijateljem kam grem...in to z avtom... so bili vsi panični. Ne tja. Ubili te bodo. Okradli te bodo. Avto ti bodo ukradli....Vsi so bili strokovnjaki. Verjamem pa, da so v realnem življenju redkokdaj šli dalj od Šentjerneja.
Prijateljica se je odločila, da gre z menoj in sva se nekega lepega, zgodnjega jutra tudi odpeljali. Pustolovščina se je začela. Zvečer sva ujeli zadnji trajekt, prevozila sem Napoli in na otoku sva dobili luškan hotelček. Edino parkirišče je bilo tako ozko, da mi je prvi večer moral parkirat receptor. In to je potem postala stalna praksa kjerkoli na popotovanju. Ko sem našla parkirni prostor, sem izstopila in poprosila prvega, ki je prišel mimo, seveda v italijanščini, če je tako prijazen, da mi parkira avto. Vsi so bili prijazni in veseli zlasti najine zahvale, ko sva hiteli zatrjevati, da je on pravi Italiano vero in bello in mu pošiljali poljubčke. Južni Italijani so majhne rasti. Po vsaki taki zahvali pa sem imela občutek, da so vsaj 20 cm višji. Oni so polepšali dan nama, midve pa njim :)
Moram reči, da sem se od Italijanov veliko naučila o vožnji. Najprej sem se naučila trobiti, energično, tako kot oni. Če kaj ni šlo...enostavno potrobiš, da opozoriš. Italijani ne marajo mečkačev na cesti. Prav spomnim se, ko sem v križišču zavijala na desno in čakala, da me bo kdo spustil. Nobeden me ni spustil. Pa ne samo to. Tisti, ki so vozili za menoj, so me začeli prehitevati z leve in desne strani obenem in vstopati v križišče. Tako sem se naučila, da moraš voziti energično in aktivo vstopati v promet, ker za par sekund te vsi spustijo...seveda pa mora vse teči gladko. Tako kot pri njih.
Problem je nastal, ko sem se vrnila domov. Včasih me je imelo, da bi se naslonila na hupo in trobila in trobila v nedogled nad mečkači. In še srečo so imeli, da niso slišali vsega, kar je prišlo iz mojih ust. Kasneje sem počasi umirila svoj novi italijanski temperament in se vrnila v stanje pred odhodom v Italijo.
Naučila sem se, da moraš prevoziti rdečo luč, ki se je pred teboj prižgala na semaforju, ker drugače te bodo tisti za teboj prevozili. To sem se naučila že takoj, ker sem videla, da tisti za menoj ne zavirajo. Ko sem gledala v vzvratno ogledalo sem naštela še šest avtomobilov, ki so peljali v križišče za menoj.
Naučila sem se, da se na kosti amalfitani, eni najlepših panoramskih cest na svetu, moraš peljati z vso brzino in pred vsakim ovinkom prehitevati avto pred seboj. Tisti, ki ste se kdaj že peljali tam veste, da so ovinki nepregledni. Italijani se prekrižajo, poljubijo križ na svoji verižici in pohodijo gas do konca. Moram reči, da nisem videla ene nesreče na celotnem potovanju.
Nato sva prekrižarili celo amalfitansko obalo, se podali na Vezuv in obiskali Pompeje. Najbolj me je prevzelo malo, slikovito, romantično mestece Positano. Pravi kraj za romanco. Mestece iz tistega filma. Ko sem raziskovala ozke uličice, sem naletela na objeta zaljubljenca, ki sta se sprehajala...mimoidoči so ju gledali, se jima smejali in vpili: amore, amore....
Tako kot Dean Martin poje: https://www.youtube.com/watch?v=JzAKF5gr7Jk
Ko sem odhajala, sem nekje globoko v sebi sklenila, da se še vrnem...vendar naslednjič z nekom, ki me bo tam držal za roke in bova skupaj sedela nekje na eni od teras ter uživala ob dobrem italijanskem kapučinu in rogljičku.
Poglejte si tale video o tem koščku sveta, ki sem ga takrat spoznala:
https://www.youtube.com/watch?v=1rx9dWL6cAc
In tukaj zgodbe še ni konec. Konec je tako presenetljiv, da ga še jaz, ko sem ga doživela...nisem mogla verjeti...
Positano je bil v meni zasidran, zato sem kar nekaj let nazaj kupila karte in povabila takratnega partnerja na izlet v neznano. In sva šla točno tja, na jug Italije. Prekrižarila sva vse poti, prehodila vse kotičke in uživala v še vedno pristnih gostilnah. V južni Italiji je še vedno navada, da ko vstopiš v restavracijo, vstanejo vsi gostje in zavpijejo: "Buongiorno."
Nekega dne sva se peš odpravila iz Amalfija do Positana po vrhu okoliškega hribovja. Razgledi so bili fantastični, vreme je bilo sončno...vse je bilo skoraj popolno. Po nekaj urah sva se začela spuščati do Positana in ko sva stala na stopnicah tik na vhodu v mesto sem ga vprašala, če želi vstopiti. Nikoli se nisva pogovarjala o tej moji globoki želji in kaj sem sklenila na tistem potovanju.
Pogledal je proti mestu...v tistem pa je začel prihajati proti nama avtobus za Amalfi. "Eh" je rekel, "ne da se mi...pa teh mest sva videla že ogromno. Vsa so si podobna in tudi to ni drugačno. Greva na avtobus." Ničesar nisem rekla...vem samo, da se je vse ustavilo. Da sem ostala brez besed. Bila sem tiho. Čutila sem, da je bolje tako. In nekje globoko v sebi sem vedela, da se bom še vrnila.
Tako da...sprejemam ponudbe ;)
Breda Dular
