V spomin na Leonarda
Leonardo je bil moj lokalni vodnik na Madagaskarju. Bil je iz plemena Bara v kraju Ranohira. Za pleme Bara je značilno, da živijo v savani, ukvarjajo se z živinorejo in radi imajo več deklic naenkrat. Radi pijejo alkohol. Ne samo pijejo, teče v potokih. So sloki, visoki in temnopolti. So edino pleme na otoku, ki hodi naokoli s puško, da bi zaščitili živino pred krajo. Njihove korenine so bolj afriške, za razliko od nekaterih plemen, ki imajo v sebi indonezijske, arabske ali evropske korenine. Za Madagaskar so značilne drugačne navade pri pokopavanju mrtvih. Pleme Bara mrtve pokopava visoko v skalnatem pogorju Isalo.
Leonardo je nosil v sebi vse značilnosti plemena Bara. Bil je visok in postaven mladenič. Popolnoma črn. Bolj črn od noči. Če si ga ponoči srečal...ga sploh nisi srečal, ker ga ni bilo. In bil je neverjetno inteligenten. Imel je neverjeten občutek za sočloveka. Imel je smisel za humor in nas je vedno nasmejal. Govoril je tekoče kar nekaj jezikov. Angleškega. Italijanskega se je naučil sam iz knjig. Francoščina je že tako drugi jezik na Madagaskarju in tudi Leonardo je govoril francosko. In govoril bi tudi slovensko...če ne bi predčasno odšel k svojim prednikom.
Prihoda v Ranohiro sem se vedno veselila. Veselila predvsem zaradi Leonarda in Momota, s katerima smo postali zelo dobri prijatelji. In pa zaradi kruha. V Ranohiri so imeli najboljši kruh na otoku. Pekli so ga na vročih kamnih in jaz sem ga oboževala. Ker sta vedela kako se veselim tega kruha, mi je Leonardo navadno prinesel kruh, ki ga je spekla zjutraj njegova mama. Kruh je kruh, res je. Vendar ta je bil fantastičen.
Tista prva potovanja smo preživeli v Isalu po tri dni. Tri dni nenehnih dogodivščin. Čez dan smo hodili po neverjetni pokrajini, obiskovali tolmunčke, izvire, se kopali, se skrivali pred soncem...predvsem pa uživali ob spektakularnih pogledih. Kakšna neverjetna pokrajina. Kakšna lepota narave.
Ko smo se vrnili v tabor, kjer smo kampirali...pa smo najprej povečerjali in potem se je začelo. Ogenj, kuharji so se spremenili v najboljše glasbenike in seveda punč. Smejali smo se, plesali, peli, skakali čez ogenj (ups, tega vam nisem povedala) in zganjali vragolije. Zjutraj pa smo morali paziti, da nam lemurji niso pokradli hrano iz šotorov. Nepozabno.
Ko smo čez dan hodili, sva velikokrat hodila skupaj in se pogovarjala. Bil je izredno zanimiv sogovornik. Zanimalo ga je vse in razumel je globoke resnice o življenju. Veliko sva si zaupala in bil je iskren. Včasih me je presenetil s kakim vprašanjem kot: 'Breda, zakaj ti ne ješ mesa?' Moram reči, da me je kar spodkopalo. Tujci navadno niso spraševali za razlog. Sopotniki so spraševali, to ja. Vendar tujci nikoli. Dolgo sva se pogovarjala o tem. Pogovarjala sva se o njihovih navadah, kako pokopavajo mrtve in jih pospremijo na zadnji počitek visoko v skale z obilico ruma. Velikokrat se je zgodilo, da je bil kmalu nov pogreb, ker je marsikdo zgrmel v prijetnem opoju alkohola v globino.
Tudi on je rad pil. In to ne malo. Tudi o tem sva se pogovarjala. Povedal je, da je takšno njegovo okolje, da vsi pijejo in da je temu praktično težko ubežati. Da je to del njihove družbe, on pa tukaj v tej družbi živi.
Prosil me je, da mu prinesem slovenske knjige, ker se je želel učiti slovenščine. Učil se je izredno hitro in je delal že stavke. Marsikdaj, ko so prišli v Ranohiro Slovenci jih je šokiral s slovenščino: 'Počasi, počasi, kam hitite?' ali 'Dober dan dobra mačka'.
Posvojil je dva otroka(da bi jim omogočil boljše življenje), nakar je imel tudi svojega. Veliko je bilo alkohola in žensk. Imel je tudi zdravstvene težave. Na sklepih so se mu začele delati neke tvorbe in ko je v sosednje mesto prišel italijanski zdravnik, je Leonardo šel k njemu po pomoč. Ker je bilo mesto zelo daleč, se je zdravnik odločil, da vse tvorbe odreže naenkrat. Leonardovo telo tega ni preneslo. Prišlo je do zastrupitve in umrl je star komaj 40 let.
Vsi so vedeli za najino prijateljstvo in mi skušali sporočiti novico, vendar v tistih časih ni bilo fb in novice so potovale počasi. Tudi mene kar nekaj let potem ni bilo na Madagaskarju. Ko sem se vrnila je bilo vse drugače. Prišla je modernizacija, vse se je podražilo, program se je skrajšal.... in v Ranohiri smo ostali samo en dan.
Ko sem prišla žarečih oči v pričakovanju snidenja in kruha...so se domačini zbrali okoli mene in vprašali: 'Ali ne veš, da je Leonardo umrl?' Žar je izginil in utihnila sem. 'Skušali smo ti sporočiti, kaj nisi dobila našega sporočila?' 'Nisem dobila vašega sporočila.' In potem smo govorili, kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo, pustila sem nekaj denarja za njegovega otroka...
In tudi kruha ni bilo več. Začeli so prodajati kruh, ki je bil isti kot drugje na Madagaskarju.
Velikokrat sem razmišljala o njemu. Razmišljala sem o naši usojenosti. Če bi se Leonardo rodil nekje v Evropi, bi ga čakala bleščeča kariera, saj se je neverjetno hitro učil in dojemal nove stvari. Tudi midva sva se pogovarjala o tem. Rekel mi je: 'Veš Breda, jaz tukaj nimam prihodnosti niti možnosti. Tukaj sem se rodil, in zame je nemogoče predvsem finančno, da bi odšel kamorkoli drugam. Tukaj pa sem dosegel največ kar sem lahko na poslovnem področju.'
Na podlagi takih doživetij sem potem razmišljala, da nobeden od nas NI naključno točno tam, kjer je. Jaz to imenujem - usojenost.Vsak od nas ima neko nalogo v življenju, neko vlogo. In vsak od nas mora oddelati to vlogo po svojih najboljših močeh točno tam, kjer se trenutno nahaja. Tako kot je to naredil Leonardo.
Nekateri imajo milijon evrov na računu. Leonardo pa je imel pogled za milijon evrov.
Žal nimam nobene njegove slike. Ostal pa je spomin in ta spomin bo za vedno del mene.
Mogoče pa se oglasi kdo, ki je z menoj potoval in ima njegove slike. To bi bilo lepo.
Tole pa nas je naučil Leonardo:
Prevod: Otrok si umiva roke. Moje roke so sedaj čiste. Poglejte moje roke.
Otrok si umiva noge. Noge so sedaj čiste, poglejte moje noge.
Pesmica se nadaljuje seveda.... za glavo, oči, ušesa....
Leonardo, ti si že takrat vedel, kaj bomo mi rabili :)Breda Dular
Comments