Moja pot do meditacije
Na pot meditacije sem začela stopati pri 32. letih. To je bil čas po ločitvi, ko je lastna notranjost želela odgovore na vprašanja, ki jih nikakor nisem mogla najti. V knjižnici sem prebrala vse kar so imeli na temo osebnostne rasti in povsod je pisalo o pomenu meditacije. O pomenu ja, nobeden pa ni pisal o meditaciji. Take knjige takrat ni nilo. Seveda še ni bilo interneta, da bi poguglala in o kakem naročanju tuje literature se mi sploh ni sanjalo, da bi to sploh lahko obstajalo.
Če grem daleč nazaj v otroštvo se spomnim marsikaterega pogovora starejših, čeprav so mislili, da mi otroci ne poslušamo. Prav spomnim se, ko so se pogovarjali za nekega fanta, ki je bil dalj časa zdoma. Rekli so, da so mu v tujih krajih vcepili neke čudne ideje in da je po vrnitvi ves čas zaprt v sobi in samo meditira. Vsi prisotni so se strinjali, da s fantom ni nič in da je pač postal neuporaben. Seveda so bili vsi sogovorniki izurjeni v meditaciji in so dobro vedeli o čem govorijo ;)
Besedo meditacija sem slišala kasneje še večkrat, vendar vedno s slabšalnim pomenom. Kot otrok si ne predstavljaš ničesar, ker enostavno ne veš kaj to pomeni. Je pa v meni vedno nekaj zavibriralo, se zbudilo ob tej besedi...ampak kaj bi s tem, če si potem 'neuporaben'.
Ko sem intenzivno iskala naprej in spraševala o meditaciji, sem prišla do joge. 'Ja, jogisti pa meditirajo', so mi rekli :) Končno, sem si mislila. In sem se podala na prvo uro joge. Po zaključku sem pristopila k učitelju joge in seveda takoj prišla na bistvo: 'Ali bomo meditirali?' Učitelj mi je razložil, da je to proces. Da je joga pot do meditacije. In da se meditacija zgodi na koncu.
Hja, ker nisem našla 'hitrejše' rešitve, ker meni se je takrat zelo mudilo....sem se vpisala v tečaj joge. In tam ostala dve leti. Dve leti sem čakala na meditacijo, ki se ni zgodila. In jaz sem hodila na jogo 'samo' zaradi meditacije.
Seveda je vse z razlogom. Danes sama izvajam in učim sklop vaj, ki so najbolj efektivne za naše telo. Naučila pa sem se jih na številnih delavnicah, ki sem se jih udeležila. V tistih časih smo te delavnice drago plačevali. Hja, eni vlagajo v videz in lepotne operacije...jaz pa sem vedno ogromno denarja zmetala v učenje.
Kasneje sem dobila v roke knjigo o TM meditaciji. Knjiga kot vsaka, veliko je pisalo notri, vendar samo to ne, kako se meditira. V tem času so se pojavili v Novem mestu plakati , ki so vabili na TM meditacijo. Nisem se odločila, saj sem v knjigi izvedela, da dobiš za meditacijo mantro, ki je samo tvoja in jo uporabljaš. To mi ni bilo blizu in sem raje še vedno hodila na jogo.
Nato je prišla v Novo mesto Duhovna univerza. Seveda sem se takoj vpisala. Do vpisa sem itak prebrala že celo novomeško knjižnico, skratka vse kar sem dobila na tematiko osebnostne rasti in duhovnosti. Vpis je bil že skrajni čas, ker ko prebereš toliko literature kot sem je jaz, potem ne veš več, kje je začetek in kje konec. Ta moja enormna informacija v moji glavi je končno začela dobivati obliko. Mozaik se je začel sestavljati v celoto. In začeli smo seveda tudi z meditacijo. Končno. Moje sanje so po parih letih začele dobivati obliko. Danes si to kar težko predstavljaš. Greš v knjižnico, greš v knjigarno, (greš na splet)...povsod knjige kako se meditira. Takrat dejansko ni bilo ničesar in te informacije niso bile nikjer dostopne-oziroma, jaz nisem prišla do njih. Niti poznala nisem nikogar, ki bi meditiral... kaj šele, da bi koga to zanimalo.
Z meditacijo smo se na Duhovni univerzi (tako se je pač imenovala organizacija skupine ljudi) ukvarjali res veliko. Kaj ja in kaj ne, kako, na kakšen način in zakaj. Bilo je prijetno, nekajkrat sem doživela 'bolj doživeto' meditacijo in višek doživetij so bile skupinske meditacije ob polni luni v maju. Vesak. Na dan Budovega razsvetljenja.
Meditacija mi je postala blizu, me je umirila, mi je poglobila znanje. Kar nekaj časa sem se držala te naučene meditacije. Vendar, jaz ne bi bila jaz...če ne bi bila vedno v iskanju nečesa novega. Imela sem občutek, da še nekaj manjka, da moram še nekaj poiskati. Zato se dolgo nisem ustavila...čeprav sem kasneje ugotovila, da če se držiš prve meditacije, ki jo spoznaš in delaš na njej...imaš najboljše rezultate.
Najboljši rezultat da tista meditacija, ki jo ponavljaš iz dneva v dan.
Če menjaš tehniko porabiš preveč časa, da se navadiš in je rezultat počasnejši.Torej....nadaljevala sem in menjavala tehnike do onemoglosti. Nazadnje sem nekega lepega dne spoznala, tisto, kar sem napisala zgoraj. Da, če bi se držala prve meditacije, ki sem jo spoznala in vztrajala, bi bil moj rezultat neprimerno boljši .....ampak nekje globoko v sebi, bi me pa žrlo ;) Toliko se pa poznam.
Sedaj vem, da meditacija ni samo bivanje v sedečem položaju z ravno hrbtenico in dihanje. Da je meditacija tudi hoja v gore, občudovanje sončnega zahoda, gledanje filma...vse kar povzroči odsotnost 'jaza'. Ko se zgodi-enostavno veš. In ko veš, veš tudi, da z besedami tega ne moreš opisati. Vsakdo od nas ima sigurno neko tako globoko doživetje sebe...ampak ga ne zna opisati z besedami. Zlasti ne nekomu, ki tega ni doživel na tak način.
Sedaj tudi vem, da besedo meditacija uporabljamo, ker je to pač popularno. V resnici izvajamo koncentracijo. Meditacija se zgodi vedno neodvisno od naše volje in želje. Enostavno se zgodi. V skladu z božjo milostjo. In ko se zgodi vemo...da je to meditacija. Vse drugo je koncentracija...usmerjanje misli v nek proces.Mogoče se z leti naveličaš iskanja...ali pa najdeš tisto 'tapravo' varianto. Sedaj že 12 let delam meditacijo na svetlobo po učenju avatarja Sri Sathye Sai Babe iz Indije. Samo redno izvajanje da rezultat. Meseci in leta. Dnevi tukaj ne štejejo nič. Tukaj ni instant variante: danes se usedem in se bom jutri bolje počutil. To je misija nemogoče. Rednost, ista ura in koncentracija. Samo na tak način pridemo do rezultata.
Zakaj sploh meditiramo?
S koncentracijo usmerjamo misli v neko točko. Ko imamo pozornost na tej točki, v ozadju naša podzavest čisti neke procese, ki se jih mi sploh ne zavedamo. Naši južni sosedje imajo en lep izraz: zavarivanje neprijatelja. Um prilepimo na neko dejavnost in mora zraven sodelovati, tudi če noče. Ta čas pa se izvaja v ozadju veliko čiščenje.... Moramo vedeti, da naš um ne dela za nas. Ker če bi naš um delal za nas, potem bi bili mi najsrečnejši in najbolj uspešni. Tako pa nismo. Ko nekaj časa meditiraš opaziš, da si bolj umirjen, se lažje spopadaš z izzivi, nič te ne spravi iz tira, vstopiš v svet kreacije...enostavno se te ta svet ne dotakne več. To je šele začetek. Globina in tisti končni namen pa šele sledi.
Nasvet in spodbuda za začetek
Če ne veste kako začeti, je najbolj enostavna metoda za začetek SO-HAM. Kaj to pomeni?
SO pomeni On, Bog, božanska energija, svetloba, univerzum, ljubezen..
HAM pomeni jaz, ego
Kako izvajamo?
Poiščemo nek miren prostor. Se vsedemo. Hrbtenica mora biti vzravnana. Miselno usmerimo pozornost v točko med obrvema. Ko vdihnemo, si rečemo potiho, v mislih: SO (vdih se razširi skozi celo telo)
Ko izdihnemo, si potiho v mislih rečemo: HAM (izdihnemo napetosti iz celega telesa)
In nadaljujemo v tem ritmu.
Pomeni, da vdihnemo energijo svetlobe, ljubezni in izdihnemo vse napetosti, svoj jaz.
In to ponavljamo. Za začetek je dovolj nekaj minut.
To je tudi odličen pripomoček, če vas muči nespečnost. Po nekaj minutah se boste umirili in zaspali.
Pripravljeni? Se dobimo v nevidnem svetu energij :)Ne znam pa si razložiti nekaj...mogoče me lahko kdo razsvetli. Zakaj so vedno na sliki za meditacijo takale dekleta? Ker tale z golo ritjo in členki na skali definitivno razmišlja o božanskih procesih ;)
Breda Dular
Comments