Moja egiptovska dogodivščina v stranišču

Zgodilo se je daaaaleč nazaj v Egiptu. V Kairu. Glavnem mestu Egipta. Tako daleč, da iz tistega obdobja nimam nobenih slik, ker še nisem slikala. Takrat na začetku vodniške kariere sem hotela vsako deželo začutiti, se je naužiti...ne pa tekati naokoli s fotoaparatom. Slikati sem začela šele veliko kasneje in še to zato, ker sem otrokom v Šalovski osnovni šoli pri turističnem krožku kazala slike, da so otroci malo podoživeli svet. Slikanje sem kasneje vzljubila in od takrat je to eno izmed mojih priljubljenih hobijev.

Tisti dan sem peljala skupino v Gizo k piramidam. Na vhodu v kompleks s piramidami sem plačala vstopnino za celo skupino in avtobus nas je odpeljal naprej do Keopsove piramide. Tam smo šli ven, z lokalnim vodnikom sva razložila gradnjo...nato pa sem dala malo prostega časa, da so poslikali. V tem času sem šla kupit karte za Keopsovo piramido. Kart je bilo omejeno število za vsak dan, zato sem prej pobrala naročila in denar. Torej kupim jaz karte, plačam...in se že napotim nazaj k skupini, ko zagledam poleg blagajne stranišče. Ok, si mislim, pa grem še na stranišče.

Ko vstopim takoj lociram na tleh ogromno lužo. Iz česa je bila sestavljena tista luža veste tako vi, kot sem vedela tudi jaz. Straniše je bilo samo eno...torej gremo v akcijo.

Na potovanjih nisem nikoli nosila kavbojk, ker so prevroče. Če bi imela kavbojke bi bilo v redu, saj so spodaj ozke in se lepo držijo telesa , ko jih potegneš dol.

Takrat sem bila oblečena v široke hlače zavezane z vrvico. Brez zadrge. Idealne za potovanje. Ne tišči, ni vroče. Natančno se spominjam in kroja in barve in oblike. Vse.

Torej...zaviham hlače in odvežem pas. Uspelo mi je. Yeeeees. No...sedaj pa hlače nazaj. Saj veste, torbica, karte, hlače....in v nekem momentu se hlače razvežejo in zdrsnejo v rjavo tekočino. Bila sem hitra, ampak vseeno so se kvalitetno namočile. In to do kolen. Jezus Marija.

V tistem trenutku sem imela občutek, da sem mrtva. Vedela sem, da moram takoj pozabiti, kaj se je zgodilo. In to sem si rekla celo naglas: 'Breda. Sedaj pa takoj pozabi kaj se je zgodilo in pojdi nazaj.'

Ko sem hodila mi je mokrota opletala po nogah in se rahlo cedila. Na srečo je to bilo v Egiptu. Popoldan. Ko je sonce najbolj pripekalo in je bilo vroče, da nisi vedel, kam bi se umaknil. In spomnim se, da je pihalo. Vroč veter. Pet, največ deset minut je trajalo in hlače so bile popolnoma suhe.