Ko bom v penziji...takrat pa bom imel(a) čas za svoje sanje
Če bi jaz čakala svojo penzijo, potem ne bi nikoli živela svojih sanj. Nikoli ne bi potovala. Nikoli ne bi srečala ljudi, ki sem jih na svoji poti. Nikoli ne bi doživela toliko različnih dežel. Verjetno tudi nikoli ne bi bila izpostavljena, da gledam smrti v oči. Nikoli ne bi nastala ravno ta slika. Nikoli ne bi hodila po Istanbulu sama in se iz obupa sesedla sredi mesta in globoko zavzdihnila. Nikoli ne bi poznala Istanbula bolje kot poznam Ljubljano. Nikoli ne bi imela toliko prijateljev po svetu. Nikoli ne bi poznala kaj sploh Breda je globoko v svoji notranjosti. Nikoli.....mislim da lahko naštevam, naštevam in naštevam....pa verjemite, da ne bo zmanjkalo.
Nimamo vsi istih sanj-imamo pa vsi globoko željo, da jih uresničimo.Seveda to ne pomeni, da moramo vsi potovati. Potovanja so bila moja otroška želja. To je raslo z menoj. Jaz pa sem rasla v družini, ki se je najdlje zapeljala iz Novega mesta do Straže.
Spomnim se večerov, ko sem sanjarila, kako potujem v različne dežele. V knjižnici sem prebrala vse potopise, kar se jih je dalo v tistih časih dobiti. Študirala sem vse dežele, ki so mi bile zanimive in v mislih vsaj malo potešila ljubezen do potovanj.
Sedaj je za menoj cikel nenehnih potovanj. Za menoj so prihajanja in odhajanja. Leta brez pomladi in jeseni, ker sem jih preživela v tropskih krajih. Od začetka sem izredno pogrešala ta naravni prehod letnih časov.
Iz tropskega poletja sem padla direktno v najbolj cvetočo pomlad. Ni bilo prebujanja brstičkov, ni bilo napetih cvetličnih čaš, ki bi se počasi razpirala, ni bilo barvitega bogastva jeseni, ni bilo temperaturnega prehoda. Samo 'puf', kot bi zamahnil s čarobno paličico...in sem se znaša nekje popolnoma drugje, kot sem se spominjala zadnjega trenutka ob odhodu.
Kdaj je pravi čas, da začnemo uresničevati svoje sanje?Odgovor je: takojKaj bi sploh lahko bil izgovor, da tega ne moremo začeti?
Penzija? Ja, to je odličen izgovor.
Varnost? Tudi to je odličen izgovor.
Družina? Seveda, ko so otroci majhni, takrat ne gre. Vendar otroci zrastejo....
Tudi naš svet, ki smo ga poznali, ni več isti.
Če pogledam samo sebe. Če bi živela običajno življenje in še vedno delala na banki, bi sedaj potrebovala še dve leti in pol do penzije. Ker pa nisem živela običajnega življenja, se to ne bo zgodilo. Ko sem šla na novo poslovno pot pri 42. letih, sem bila neko obdobje brez službe in neko obdobje zaposlena za polovični delovni čas.
Nekega lepega sončnega dne bom morda pa le šla na Spiz povprašat, če mi upajo povedat, koliko imam še do penzije :)
Zadnje čase- v tem korona času sem si večkrat zastavila to vprašanje: Breda, ali ti je žal, da si pustila dobro plačano službo in šla po svetu? Ali ti je žal, da nisi blizu penzije?
Odgovor si lahko samo predstavljate: Ne, niti trenutka mi ni žal. Le kako bi sedaj v tem 'korona' času izpolnjevala sanje? Le kako bi sedaj v tem času potovala? Kako bi se sedaj v tem času podala v službo turističnega vodnika?
Moram reči, da je ta strast s potovanji izzvenela. Notranje sem se umirila. Nastalo pa je nekaj drugega. In to drugo želi sedaj z vso silo na plan. To drugo, ki se je oblikovalo 57 let. In to drugo sem ves čas počela zraven. To je strast spoznavanja naše človeške narave. Spoznavanje sebe. Ko spoznaš sebe, spoznaš druge. Obratno ni mogoče.
Moje konstantno delo na sebi, spoznavanje novih tehnik za samopomoč in 30 let intenzivnega dela z ljudmi na različnih področjih, me je pripeljalo do spoznanja, da imam ogromno znanja. Včasih pomislim: 'Eh, saj to ni nič. To vedo vsi.' Ko pa se začnem pogovarjati z ljudmi in vidim, kako trpijo za malenkosti, potem vidim, da tega nimajo vsi.
Zato sem začela stopati po novi poti. Ne vem, če so to sanje, vem samo, da je nekaj v meni, ki me potiska na to pot. Nekaj v meni želi, da predam to praktično znanje, da bomo ljudje lahko razumeli sebe.
Napisala bom samo eno majhno stvar, da boste vedeli kaj mislim. Vsi spremljamo družabna omrežja, beremo komentarje, pišemo komentarje.... Kaj se dogaja, česar ljudje sploh ne vemo, da počnemo?
Kar napišemo kot objavo ali komentar- pišemo o sebi in samo o sebi. Naš komentar ali objava je odraz našega notranjega odnosa do samega sebe. In to ne samo na družabnih omrežjih. Povsod.Saj veste, življenjske lekcije ponavljamo do onemoglosti, dokler jih ne osvojimo.
Lekcije lahko osvojimo sami, kar pa zahteva čas.
Če nimate časa in volje pa vam lahko pomagam jaz s s vojimi izkušnjami in znanjem.
Aha. Ostalo je še vprašanje: Kdaj boste začeli hoditi v smeri svojih sanj? Šli na potovanje, tečaj, slikali, kiparili, plesali.....V penziji????Breda Dular
Comentarios