Kako so me potniki reševali pred policijo na Madagaskarju
Madagaskar slovi po prečudoviti naravi, nenavadnem živalskem svetu, lepih dekletih, glasbi, čudovitih plažah.....in revščini. Revščina je tako v nebo vpijoča, da se nehote začneš spraševati: 'Zakaj? Zakaj so ljudje tako revni, če pa je narava tako rodovitna?' Seveda ne najdeš odgovora...ko pa ga najdeš je drugačen od vseh možnih variant.
Madagaskar sem za agencijo za katero sem takrat delala odkrivala najprej sama. Odpravila sem se na raziskovanje otoka in ga prekrižarila podolgem in počez in spoznala vse in vsakogar. Do podrobnosti. Prav ničesar mi ni ostalo skrito. Seveda na začetku nisem znala ne francosko in ne malgaško. To sta jezika, ki jih oni uporabljajo. Sčasoma sem se naučila osnovno malgaško, saj francoščina mi ni nikoli ležala, zlasti njena izgovorjava. Vedno se mi je 'zaceglal' jezik, ko je bilo treba govoriti. Iz tega razloga sem v gimnaziji izbrala rusko namesto francoskega. Žal pa sem se v teku nekaj let vodenja po Madagaskarju naučila tudi osnove francoščine. Od takrat naprej mi hoja po Tani (glavno mesto) ni bila več tako zabavna, saj sem začela razumeti kaj vse mi lokalna dekleta želijo povedati. Slišalo se je nekako takole: madam sivuple l aržon pur le bebe pur le milk...(gospa prosim denar za otroka, za mleko) In ko si hodil po mestu so ti dekleta sledila in ponavljala ta stavek v nedogled. Dokler ne razumeš je v redu. Ko začneš pa razumeti...pa ni več tako v redu :)
Tako sem prihajala in odhajala. Malgaši so poznali mene in jaz njih. Cel Antananarivo me je poznal, saj sem v marketu kupovala kruh in ga delila ljudem na ulici ali jim kupovala juhe. Vedno sem imela slabo vest, ko sem šla na večerjo s potniki in plačala za njo po 50.000 ariarijev ali več. Za ta denar si dobil 25 juh na ulici ali pa sem nakupila zaloge za dva dni za 3 matere z dojenčki.
In tako je bilo tudi nekega dne, ko smo s skupino prispeli na otok. Potnikom sem naročila, da naj vse ostanke od zajtrka, ki jih ne pojedo, odnesejo ven ljudem ali dajo meni, da to storim jaz. Šla sem v trgovino s tremi mamicami in jim nakupila nekaj hrane. Nato smo imeli s skupino celodnevni program...zvečer pa sem jim predlagala, da gremo v najbolj slaven bar na celem otoku. Hotel Glacier. Nekateri so šli spat zaradi utrujenosti, saj je bil prvi dan. Ostali pa smo se podali dogodivščini naproti. Vedno sem imela navado pustiti vso gotovino in potni list v sefu v hotelu. Vzela sem le najnujnejše in smo šli. Čez kaki dve uri smo se odpravili nazaj v hotel. Takoj, ko smo izstopili sem zaslišala ženski glas, ki je klical na vso moč: 'Madam, madam, madam...' Vedela sem, da je namenjeno meni. To instinktivno veš. Ko sem opazovala temno okolico sem jo zagledala. Mamico, kateri sem zjutraj kupila hrano. Sedela je v nekem kotu, zavita z otročkom v naročju. Videlo se je, da je zadovoljna in ko sem jo pogledala mi je vsa vsa nasmejana zaklicala: 'mersi madam.' (hvala gospa). Nasmejala sem se in ji pomahala nazaj. Polepšala sem ji nekaj dni...potem pa bo morala zopet biti bitko na ulici. To sva vedeli obe.
Pogledala sem po ulici navzdol v smeri našega hotela. Bilo je dober kilometer za prehodit, mogoče malo dlje. In bila je popolna tema, nobena obcestna luč ni delala. Hmmm..kaj sedaj? Če kdo pozna glavno mesto, sem to jaz. Potniki so imeli torbice, nahrbtnike....Nisem jih hotela strašiti, zato sem jim rekla: 'če pa kaj morate doživeti tukaj, potem je to vožnja s taksiji.' Še preden so ugovarjali sem že odprla prvega in jih začela tlačiti noter. Saj veste, ko se vodič odloči, ni več poti nazaj ;) Voznik je nekaj momljal, dogovorila sva se za ceno in smo šli.
Takoj sem spoznala, da so spremenili cestni režim in da ne gremo po običajni poti. V redu sem si mislila...saj je vseeno, važno da pridemo do hotela. Ulica je bila ravno tako temna, kot glavna, po kateri nisem hotela hoditi s potniki. Kar naenkrat skoči pred avto nek možakar v svetlečem brezrokavniku. Taksist ustavi in okameni. Kot bi ugasnil mašino je ugasnil tudi on. Dobesedno je občepel z glavo na volanu. Možakar v brezrokavniku porine glavo v avto in zahteva dokumente. Vsi so jih pokazali razen mene. Moj potni list je bil seveda na varnem v hotelu. Takrat se je začelo pregovarjanje. Sama sem vedela, da se gre samo za denar in nič drugega. Stopila sem ven in mu rekla, da je potni list v hotelu in če gre zraven, da mu ga pokažem. Seveda ni pomagalo popolnoma ničesar. Ker sva bila oba trmasta je rekel, da moram iti v zapor. Prav, sem rekla, grem pa v zapor. Ker potniki niso razumeli, da se midva igrava igrico koliko denarja bo on dobil, so se ustrašili, da bodo ostali brez vodičke. Takrat je stopil na sceno sopotnik Dušan in začel v polomljeni francoščini razlagati, da sem jaz vodička, da me rabijo in da je potni list v hotelu. Policist brez oznak je zopet zmajeval z glavo, češ ničesar ne morem narediti. Stala sva na pločniku, se gledala iz oči v oči in preizkušala, kdo je močnejši. Takrat pa sem jaz spregovorila magične besede: 'Ok. Koliko denarja hočeš?' Tudi Dušan je takoj razumel zakaj se gre in to dobesedno. Vzel je ven denarnico in jo odprl. Policistu so se razširile zenice in usta ob pogledu na šop bankovcev v denarnici. 'Koliko hočeš? Povej koliko hočeš?' je vidno razburjen vpil Dušan. Situacija je začela izgubljati kontrolo. Takrat je posegel v denarnico in mu izročil bankovec. Enega, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem...'Imaš dovolj?' je vpil 'Imaš dovolj?' Policaj je samo buljil v bankovce v svojem naročju. Bil je popolnoma šokiran, ker si najbrž niti v sanjah ni predstavljal, da se bo kaj takega zgodilo. Ker je bil tiho, si je Dušan to predstavljal drugače in nadaljeval osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst...'Imaš sedaj dovolj? Ali je to dovolj?' Je vpil vidno razburjen. To se je odvijalo bliskovito in takrat sem vedela, da moram poseči vmes. 'Dovolj ima' sem zavpila in ga povlekla vstran. 'Več kot dovolj'. Policaja sta se umaknila in zmedena štela denar. 'Gremo' sem rekla. Taksistu smo skozi šipo porinili denar. Še vedno je sedel kot na začetku. Z glavo na volanu in nepremičen. Kot bi umrl. 'Tako' sem rekla, 'sedaj pa peš v hotel'. Še dobro, da sem mesto poznala do potankosti in sem točno vedela kje se nahajamo.
Mislim, da smo potem prehodili približno isto razdaljo, kot bi jo iz bara do hotela. In isto smo hodili po čisti temi. Bili pa smo bogatejši za eno izkušnjo, ki jo ne bo nobeden od nas pozabil do konca življenja. Najmanj pa ne policaji :)
Breda Dular
