Dogodivščina iz potovanja po Siriji
Bilo je dooolgo nazaj. Še takrat ko v Siriji ni bilo vojne. Sirijo sem imela vedno rada. Še danes, če me kdo vpraša katera dežela mi je najljubša...rečem, da Sirija zaradi njenih ljudi. Toliko topline, toliko sprejetosti, toliko gostoljubnosti nisem doživela nikjer drugje, kot ravno tam. In tudi kup dogodivščin. Neštetokrat se je zgodilo, da mi je kdo pristopil in rekel: "Hello. Do you speak English?"(Zdravo. Ali govoriš angleško?) In sem seveda odgovorila: "Yes. And you?" (Da, in ti?) In je odvrnil: "No. Welcome in Siria." (Ne. Dobrodošla v Siriji).
Torej, na enem od vodenj v Sirijo je na agenciji za katero sem vodila, pomotoma v programu izpadel odstavek, da potujemo v arabske dežele in kakšen je tam kodeks oblačenja. Pomeni zakrita ramena, dekolte in kolena. Glede na to, da se mi je tudi zgodilo, da so mlada dekleta razumela, da je popek lahko odkrit, ker tega pač nisem omenila...sem od takrat vedno rekla: pokrita ramena, kolena, dekolte in popek. To je bil kodeks oblačenja za Sirijo.
Potniki so to navadno vedeli, ne da bi jih kdo opozoril. Na tisto vroče poletno potovanje pa so prišla v Sirijo tri dekleta, ki so imela s seboj samo kratke hlačke in majčke z ozkimi trakci v naramnicah. Pa če bi imele kratke hlače bi bilo čisto v redu. Bile so 'vroče' hlačke in sploh ne pretiravam. Dve dekleti sta bili v tridesetih in ena v štiridesetem letu starosti.
Ko sem jih prvo jutro zagledala pred avtobusom sem mislila, da me bo zadela kap in da ne vidim prav. "Imamo še čas in se lahko greste preoblečt" sem rekla. Seveda so mi takoj razložile o čudežnem izpadu teksta iz programa in da s seboj nimajo nobene druge niti drugačne garderobe. Vem, da sem kar stala in jih gledala.
Ko sem se malo nadihala, sem jim rekla: " V redu. Ni problem. Dokler boste v skupini ste varne. Če pa naredite od skupine samo korak stran, jaz ne garantiram več za vas." In tako je bilo. Moram reči, da so bila dekleta pridna in niso sama hodila zvečer v nočno življenje ali se potikale naokrog brez mene. Ko smo prišli na tržnico sem jim rekla, da si lahko nabavijo daljšo garderobo, da se bodo lahko bolj svobodno gibale po mestih. Odgovor je bil: "Eh Breda, brez veze. Tukaj nas vsaj kdo pogleda. Sredi Ljubljane tega več ni."
Najbolj mi je v spominu ostal sprehod skozi tržnico v Aleppu. Navadno smo začeli na vrhu pri citadeli in se začeli spuščati skozi labirint trgovinic. Tržnica je bila od enega do drugega konca dolga najmanj kilometer in se je spuščala navzdol. Ko smo bili pred vhodom sem poklicala dekleta in jim rekla: "Sedaj boste ve hodile pred nami...mi za vami pa bomo občudovali šov, ki bo nastal." In tako je bilo. Mislim, da niso nikoli v življenju, ne prej in ne kasneje doživele toliko občudovanja. Jaz sem najbolj uživala ob presenečenih pogledih.
Spomnim se skupine moških, ki so se pogovarjali. Samo eden je gledal proti nam, drugi so nam kazali hrbte. Tisti, ki je gledal je ostal brez besed in zastal kot vkopan. Ko je prišel malo k sebi...je pričel grabiti po ostalih sogovornikih in jih obračati...češ, poglejte kaj prihaja. Fantom je bilo tako nerodno, da so se krohotali in tolkli po kolenih. In tako celo pot navzdol.
Definitivno pa je zmagala starejša beduinka, ki je obstala z dvema vrečkama v rokah, s pokrito glavo, izpod katerega je bilo videti potetoviran obraz in očitnim šokom v očeh. Moramo vedeti, da ženska po vsej verjetnosti ni še nikoli videla belih deklet, saj beduinke živijo v puščavi. Pa ne samo to. Njim še na misel ne pride, da bi se doma sprehodile tako oblečene pred svojimi domačimi. To je enostavno nesprejemljivo. In tukaj...sredi tržnice v Aleppu...korakajo proti njej tri napol naga dekleta. Ženska se tudi premakniti ni mogla in je samo gledala. Popoln šok. Trk dveh kultur.
Kaj je bilo pa najbolj zanimivega pri vsem tem? Da dekleta niso doživela ene nesramnosti ali neprijetnosti. Nobeden jih ni nesramno prijel ali jim kaj grdega rekel. Vsi so se samo smejali in jih glasno pozdravljali. Tudi ko smo šli na ogled mošej, so enostavno dobile ogrinjala...iste kot vse me ostale. Nobeden ni rekel, da so neprimerno oblečene in da ne smejo vstopiti.
Edino....ko smo prišli v krščanski samostan v Maaluli...je lokalni vodnik Ahmed prišel k meni in rekel čisto obupan: "Breda, pa kaj je tej nuni danes? Ponavadi je vedno prijazna in se lepo pogovarja z menoj, danes pa me je nahrulila in me ignorira...pa sej ji nisem čisto nič naredil. Vedno sem prijazen z njo..." Takoj mi je bilo jasno, da je vzrok v naših dekletih...vendar sem bila modro tiho in sem samo skomignila z rameni...dekletom pa naskrivaj namignila, da naj počasi zapustijo sveti prostor.
Naša sirijska dogodivščina se je izredno prijetno zaključila. Žal nimam iz tistega obdobja niti ene slike. Imam pa kup spominov...ki me grejejo in s katerimi lahko polepšam dan tudi vam :)
Breda Dular
